Admin
Administrator foruma
Pridružen/-a: 09.07. 2016, 11:39
Prispevkov: 15
|
 Objavljeno: 10 Jul 2016 20:10 Naslov sporočila: Drežniška pasma koz (DR) |
 |
|
V preteklosti se je za kozo pogosto uporabljal slabšalni izraz »krava revnega kmeta«. Reja koz ni bila cenjena dejavnost, zato so bile koze pogosto deležne slabe oskrbe in parjenja v sorodu, to pa se je odražalo v slabi konstituciji, zaostalosti v rasti ter majhni mlečnosti. Zapostavljenost kozjereje kot živinorejske panoge je izvirala iz številnih prepovedi paše v preteklosti. Ena izmed radikalnejših je bila podana s strani posebne komisije v Soči in Trenti leta 1873, s predlogom usmrtitve vseh koz. Ukrepi prepovedi paše koz so bili povezani s splošnim mnenjem o njihovem škodljivem vplivu na gozd, čeprav je po drugi strani prevladalo mnenje, da bolj kot paša koz je škodljivo nesistematično sekanje v gozdu. Reja koz je bila najbolj razvita na območju Bovca in Tolmina, kjer naravne razmere sicer niso dopuščale intenzivne reje. Domača koza je bila pomemben in bogat vir mleka, mlečnih proizvodov in mesa. Ostanek te domače pasme koz je današnja drežniška koza.
Drežniška koza je edina slovenska avtohtona pasma koz v Sloveniji. Ime je dobila po vasi Drežnica. Stroge zahteve nekdanjih oblasti po omejitvi in celo prepovedi paše koz v petdesetih letih 20. stoletja, so močno vplivale na dolgoletno nesistematično rejsko delo v kozjereji in drastično zmanjšanje staleža koz, predvsem po drugi svetovni vojni. Živali te pasme so v preteklosti omogočale poseljenost odročnih krajev Slovenije s težjimi razmerami za pridelovanje hrane. Nekaterim rejcem je uspelo ohraniti nekaj tropov živali in s tem dragoceni del slovenske kulturne in naravne dediščine. Drežniška pasma je izrazito pašna žival in zelo primerna za ekstenzivne pogoje reje.
Po namenu reje sta se v preteklosti, glede na lokacijo izvora, razvila dva tipa drežniške koze. Na območju Bovca, kjer rejci ohranjajo tradicijo svojih prednikov in v določenem razmerju iz surovega, polnomastnega kozjega, ovčjega in kravjega mleka izdelujejo značilen "bovški sir", odbirajo mlečen tip živali. Bovški sir ima zaščiteno označbo geografskega porekla (Ur. l. RS, št. 47/2004) in je štirinajsti slovenski proizvod z evropsko zaščito zajamčene tradicionalne posebnosti. Drežniške koze v mlečnem tipu so čvrste konstitucije in manj robustne kot koze v mesnem tipu. Zaradi pomanjkanja rejskega dela v preteklosti je vime velikokrat precepljeno in neizenačeno z neizenačenimi seski. Pogosto je temneje obarvano.
Na območju Drežnice imajo rejci koze v planini od zgodnje pomladi do začetka zime in jih redijo izključno za prirejo mesa kozličev, zato odbirajo živali z večjo sposobnostjo vzreje kozličev v ekstenzivnih pogojih. Pripusti so sezonski in potekajo na paši v avgustu in septembru. Kozli so v tropu le v času pripustov, po končani sezoni pa jih rejci umaknejo ter pasejo ločeno od koz. Koze v mesnem tipu so čvrste konstitucije in močnih kosti ter robustnejše v primerjavi s kozami v mlečnem tipu. Mladiče odstavijo pred odhodom tropov v planine. Zaradi dolge pašne sezone rejci nimajo veliko stika z živalmi, kar se odraža v njihovem bolj živahnem skoraj divjem temperamentu. Vime pri mesnem tipu drežniške koze je majhno in ima kratke seske.
Zaradi omejitve reje koz v preteklosti, delom pa tudi pospeševanja uporabe pasem koz z večjo prirejo, so rejci težko prišli do ustreznih plemenjakov. Na današnjo populacijo drežniške pasme so deloma vplivali tudi kozli drugih pasem. To se najbolj vidno odraža v obarvanost koz, ki je zelo raznolika. Prevladujejo temneje obarvane živali; črne (po domače se takšni kozi reče črna), sivočrne (po domače zelene), črne z belimi lisami po glavi in trupu (po domače golobaste) , ter črne in sivočrne z rožo na čelu (po domače zelena plista). Pojavljajo se tudi rjave, rumenorjave, črnorjave (po domače sajaste) in bele s črnimi lisami (po domače pirnjaste ali blekaste). Dobra tretjina živali je črne barve. Nekatere živali so po grebenu hrbta in stegnih porasle z daljšo dlako (po domače cimbasta). Za samce in nekatere samice je značilna močno razvita brada. Na vratu se pogosto pojavljajo zvončki. Rogovi pri kozlih so veličastni, saj lahko dosežejo v dolžino tudi 1 meter. V večini primerov so rogate tudi koze. Koze so težke od 40 do 60 kg in imajo višino vihra od 60 do 70 cm. Kozli tehtajo od 50 do 70 kg in imajo višino vihra od 65 do 75 cm.
Drežniško pasmo koz odlikujeta odpornost in odlična prilagojenost na skromne pogoje reje.Pasma je sezonsko poliestrična, zato so pripusti sezonski in potekajo na paši v avgustu in septembru. Povprečno število rojenih kozličev na kozo na leto je 1,42 v mlečnem tipu in 1,18 v mesnem tipu. Koze v mlečnem tipu dosegajo mlečnost 360 kg mleka v laktaciji s 4,5 % maščobe in 3,5 % beljakovin (kontrolo porekla in proizvodnje; plodnost in rodnost, mlečnost ter rast). Ker je večji del živali drežniške pasme koz vključen v rejski program, so predstavljeni rezultati primerna ocena za celotno populacijo. Rezultati, ki jih dosegajo koze drežniške pasme so slabši kot npr. pri slovenski srnasti ali slovenski sanski pasmi, a je pri tem potrebno poudariti, da je mleko koz drežniške pasme bolj bogato na sestavi in da je moč v skromnih pogojih reje prirediti primerljivo količino suhe snovi v mleku kot s slovensko srnasto pasmo.
Drežniška pasma spada med ogrožene pasme domačih živali, ocenjeni stalež populacije pa je 600 čistopasemskih živali. Stanje je še toliko bolj zaskrbljujoče, ker je populacija razdeljena na dva tipa. Zaradi pomanjkanja plemenskih živali prihaja v zadnjem obdobju do izmenjave plemenjakov med obema območjema reje. V rejskem programu sodeluje 22 rej s približno 500 živalmi, od tega je 15 tropov v mesnem ter 6 tropov v mlečnem tipu.
Rejski cilji pri drežniški pasmi koz so usmerjeni v preprečevanje parjenja v sorodstvu, razširitvi reje in s tem povečevanje staleža. Pri tem želimo ohraniti robustnost, odpornost in prilagojenost na skromne pogoje reje na hribovitih in gorskih pašnikih
 |
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
